Cerkev sv. Marjete v Vodicah

Župnijska cerkev sv. Marjete se prvič omenja že okrog leta 1118. V listini z datumom 16. december 1257 pa se omenja cerkev sv. Marjete kot Vodiška fara. Leta 1871 so podrli taborsko obzidje okrog cerkve. Marjete v Vodicah. Baročna cerkev se je ohranila vse do leta 1895, ko jo je potres tako poškodoval, da so jo morali porušiti. V zapisih Francika Trosta iz leta 1987 je omenjeno, da so se Vodice prvotno imenovale Sv. Marjeta v gozdu.

Cerkev sv. Lucije na Skaručni

Cerkev je bila zgrajena med leti 1662 in 1665 na mestu kapelice, kjer so ljudje častili sv. Lucijo. Tja so prihajali romarji in bolniki, ki jim je sv. Lucija pomagala pri očesnih boleznih. Božja pot sv. Lucije je dosegla vrhunec proti sredini 18. stoletja. Številni romarji so omogočili prenovo cerkve, katero je poslikal Franc Ilošek. Po letu 1800 je začela božja pot počasi pešati. Ohranili so se običajni shodi na 4. nedeljo po Veliki noči in na nedeljo po sv. Jakobu. Leta 1995 so prenovili fasado cerkve.

Cerkev sv.Tilna v Repnjah (419 nm)

Stoji na pobočju Repenjskega hriba in predstavlja z urejeno potjo Sv.Tilna in razgledom po celotni dolini vodiške občine, izletnikom atraktivno pohodniško točko. Prvotni objekt cerkve, ki je stal znotraj še danes ohranjenega tabornega obzidja, se omenja leta 1476. Današnja cerkev je bila zgrajena 1731 in predstavlja tip cerkva z obzidjem, ki so stale znotraj nekdanje Kranjske. Notranja oprema in freske so delo domačih umetnikov.

 
Turki pred sv. Tilnom

V cerkvi sv. Nikolaja v Zapogah so ene najstarejših orgel na slovenskem.Cerkev se prvič omenjena 1526 leta, dokončana je bila 1737, zidal Gregor Maček. Posvečena 1761 (Attems). Glavni oltar 1845 delo Mateja Tomca, podobe delo Matija Bradaška in Matevža Koželja. Freske delo Matija Bradaška. Orgle 1855 delo Petra Rojca iz Podbrezij. Cerkev ima značilne baročne elemente in opremo, ki je pomembna za umetnostno pričevanje 19. stoletja.

---

Cerkev Matere božje, ki stoji na razgledni točki v zahodnem delu kraja Šinkov Turn se prvič omenja leta 1526. Sedanja stavba je iz 18. stoletja. Kraj, ki se prvič omenja leta 1353, se imenuje po Šenkih iz Ostrovice na Koroškem.

Omenjena 1526, sezidana je bila v gotskem stilu, pozneje je bila baročno predelana.

Šolske sestre sv. Franciska Asiskega Kristusa kralja, na kratko šolske sestre, so prišle v Repnje leta 1882. Katarina Šporn je izročila redu hišo s cerkvijo in šolo ter 56 oralov zemlje. Sestre so bile po dogovoru dolžne ustanoviti enorazredno šolo za deklice, ter brezplačno šolati šoloobvezno deklico iz njenega ali moževega sorodstva, kot tudi revno dekle iz vasi, tako da ima pri njih stanovanje in hrano. Sestre so leta 1909 začele tudi z gospodinjskim poukom. S tem so tudi izpolnile zeljo ustanoviteljice samostana:  izobraziti kmečko mladino v dobre in krščanske matere. Leta 1930 je predstojništvo dovolilo graditev obsežnega gospodarskega poslopja. Ob začetku vojne so morale sestre samostan zapustiti, poslopje pa je bilo med vojno močno poškodovano. V letu 1968 so sestre začele s prenovo samostana. Najprej so prenovile bivalne prostore, kasneje pa še cerkev. Šolske sestre v Repnjah so daleč na okoli poznane po svojih gospodinjskih tečajih. Od leta 1971 organizirajo večmesečne sobotne tečaje za žene in dekleta, v poletnih mesecih pa imajo take tečaje za študentke. Samostanska cerkev je ena redkih v Sloveniji, ki je po višini prezidana na dva dela. V zgornjem delu je ostala cerkev, kjer so bogoslužja tudi za krajane, v spodnjem delu pa imajo sestre urejeno jedilnico.

Včasih so na področju današnjega bajerja kopali glino. Tako je nastala jama, katero je zalil bližnji studenec. Glino so vozili v Komendo, kjer je bila razširjena lončarska in pečarska obrt. Iz bajerja teče potok Graben, imenujejo pa ga tudi Dobrova. Koseški bajer je nastal pred približno 200 leti. V dolino meri približno 300 metrov, na najširšem delu pa je širok 100 metrov. Globina ne presega dva metra. Pred prvo svetovno vojno so pozimi v bajerju lomili led, ki je služil gostilničarjem za hlajenje pijače in mesa. Pred dvajsetimi leti so bajer očistili in poglobili. Ribiška družina Medvode je upravljala z bajerjem kot z ribolovno vodo za svoje člane in ostale ribice. V letu 93 se je bajer za nekaj časa posušil. Sedaj ribolovni režim ni urejen, kopanje v bajerju pa zaradi umazane vode ni priporočljivo. Mimo bajerja pelje sprehajalna pot do turistične točke Mengeške koče.

Nahaja se med Skaručno in Povodjem je najverjetneje iz leta 1668. Celotno znamenje je iz peščenca. Na okroglem podstavku stoji okrogel steber, ki nosi tirioglato kapelico s polkroznimi odprtinami, v katerih so sledovi slik. Kapelica ima nizko piramidasto streho in na njej masiven dvakratni kriz. Viri navajajo, da je zelo malo tako zanimivih znamenj kot je ta.

Šmarna gora, mestna občina Ljubljana, Vodiška župnija Šmarna gora je s svojo cerkvijo priljubljena izletniška točka Ljubljančanov ter prebivalcev okoliških vasi. V razvoju centralnih stavb na Slovenskem predstavlja cerkev Matere Božje na vrhu Šmarne gore sintezo baročne arhitekture do 18.stoletja. Protiturški obrambni tabor na Šmarni gori  pa sodi v sklop centralne skupine objektov in predstavlja tipično pritlično baročno stavbo s še ohranjenim tlorisom in arhitekturnimi detajli.

---

Grad Šinkov Turn

Na severnem vznožju Rašice, nekaj kilometrov od Vodic leži vas Šinkov Turn. Vas je dobila ime po gradu Šenkov Turn, ta pa po njegovem graditelju Schenku. Schenk je leta 1250 postavil visok stolp in okoli njega močno obzidje. Grad je zamenjal več lastnikov. Sredi 17. stoletja so prvotni stolp podrli in postavili novo graščino, ki je bila kasneje večkrat prezidana. Leta 1632 je grad kupil in preuredil Andrej Hren, po njegovi smrti pa ga je dobil Tomaž Hren, ljubljanski škof. Pred 2. svetovno vojno je bila v gradu šola. Grad je imel obliko tirikotne zgradbe z arkadnim dvoriščem. Leta 1943 so partizani grad požgali. Po vojni so ga počasi podirali, kamenje pa uporabili kot gradbeni material.

 

---

Jernej Kopitar (1780 - 1844)

Jezikoslovec in preroditelj. Študiral je pravo in slavistiko, postal na Dunaju cenzor za slovanska in novogrška dela, pozneje kustos dvorne knjižnice. Rodil se je v Repnjah nad Ljubljano, umrl je na Dunaju. Izdal je prvo, v nemškem jeziku pisano znanstveno slovnico slovenskega jezika (1808), ki je temelj preučevanja ljudskega govora in jezikovnega zgodovinskega razvoja. Odločilno je vplival na srbskega jezikovnega reformatorja Vuka Karadžića, pisal v nemške znanstvene časopise o slavističnih in drugih vprašanjih ter bil v stiku z največjimi učenjaki takratnega časa. Literarno je visoko cenil srbsko ljudsko pesem, zavračal pa Prešernove pesmi. Prvi je objavil brižinske spomenike v knjigi Glagolita Clozianus (l. 1836). Hotel je doseči združitev avstrijskih Slovanov na osnovi skupnega črkopisa. S svojim jezikoslovnim delom je bil med utemeljitelji slovanskega jezika.

---

Tavčarjeva domačija

Tavčarjeva domačija v Lokarjih je bila zgrajena pred 450 - 500 leti. Hiša je bila večkrat popravljena in prezidana. Podobna je graščini. V tej hiši je tudi nekaj ostankov iz gradu Reitelstein iz Repenj (podboji in obok vena vrata in kamnita klop). Pred leti so imeli na Tavčarjevi domačiji kmečki turizem.

---